Spletna stran ZAPS uporablja piškotke, s katerimi si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Poleg internih piškotkov, ki so nujno potrebni za delovanje strani, uporabljamo analitične piškotke servisa Google Analytics. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. V redu | Več o tem
SLO|ENG
išči
piši

hiša arhitekture

 

PRIZNANJA ZAPS 2012

Priznanja Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije 2012 so bila podeljena na Dan arhitektov, 4. oktobra 2012, v Mariboru.

Razstava Slovenska arhitektura in prostor 2012 bo na ogled do 29.10.2012 v Razstavišču RAZ:UM, Gospejna 10, Maribor (pri Univerzitetni knjižnici Maribor).

ČASTNI ČLAN ZAPS 2012
Priznanje častni član podeli upravni odbor ZAPS za organizacijske in strokovne prispevke pri razvoju in uveljavitvi ZAPS in stroke.
Naziv častni član prejme
Prof. Grega Košak.

PLATINASTI SVINČNIK 2012
Častno priznanje Platinasti svinčnik se podeli članu ZAPS za obsežnejši opus na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja. Priznanje je podelila Platinasta žirija, ki so jo sestavljali prof. dr. Ana Kučan, dr. Viktor Pust, Jurij Sadar.
Platinasti svinčnik 2012 prejmejo
mag. Janez Lajovic,
Ofis
.

ZELENI SVINČNIK 2012
Priznanje Zeleni svinčnik je častno in se podeli za inovativno trajnostno gradnjo - za arhitekturno ali urbanistično realizacijo. Podeli ga mednarodna Zelena komisija, ki jo sestavljajo dva arhitekta in dva strokovnjaka s področja trajnostne gradnje in učinkovite rabe energije. Zeleno komisijo so sestavljali prof. Brian Cody, mag. Robert Smodiš, Boštjan Vuga in dr. Marijana Šijanec Zavrl.  Zeleni svinčnik prejme
Poslovna stavba Ekoprodukt, avtorji:  Milan Rađenović, Peter Pavšič in Matjaž Križman (Arhi3K d.o.o.)

Poročilo Zelene komisije.

ZLATI SVINČNIK 2012
Priznanja Zlati svinčnik so častna in se podeljujejo za odlično realizacijo s področja arhitekture in krajinske arhitekture, ki je nastala v obdobju zadnjih petih let. Podeli jih mednarodna Zlata komisija, ki jo sestavljajo tije arhitekti in en krajinski arhitekt. Zlato žirijo s področja arhitekture in krajinske arhitekture je sestavljala mednarodna žirija: arhitekt Aljoša Dekleva, krajinska arhitektka mag. Ina Šuklje Erjavec, arhitekturni kritik Baart Lotsma ter arhitekt in arhitekturni kritik Andrija Rusjan.
Nagrado Zlati svinčnik prejmejo:
Stanovanjska hiša Suha, Suha na Gorenjskem, avtorjev: Peter Gabrijelčič in Boštjan Gabrijelčič (Arhitektura d.o.o.)
Večnamenski objekt Rinka v solčavi, avtorjev: Andreja Podlipnik, Uroš Lobnik (AU arhitekti d.o.o.) in Janko Rožič
Notranja oprema trgovine z modnimi dodatki in nakitom Lara Bohinc v Londonu, avtorjev: Mika Cimolini in Igor Kebel (Elastik)

Poročilo Zlate komisije.
 


ČASTNI ČLAN ZAPS 2012
Prof. Grega Košak

Med vse številnejšimi, čedalje bolje informiranimi in izobraženimi, mnogokrat tudi v tujini šolanimi slovenskimi arhitekti ostaja Gregor Košak še vedno povsem izjemen pojav. Ne samo kot oblikovalec z najširšim razponom interesov in delovanja – po tej značilnosti je od nas vseh gotovo najbližji pokojnemu prof. Edvardu Ravnikarju –, vsestransko zavzet, družbeno najširše dejaven organizator, vodstveni član različnih društev ter drugih domačih in mednarodnih strokovnih združenj, temveč zlasti kot iskreno osebno prizadet spremljevalec sprememb v prostoru, ki jih kot esejist spremlja do danes. Vedno je med prvimi nasprotniki kakršne koli skrunitve ne samo naravne ali kulturne dediščine, temveč tudi najnovejše kakovostne arhitekture ali novonastalih mestnih prostorov. Že kot študent se je začel ukvarjati z grafičnim oblikovanjem in nase opozoril s prvimi knjižnimi opremami (Pesmi štirih, Mlada pota), po diplomi pa je napravil vrsto celostnih podob podjetij ter že kmalu prejel številna domača in tuja priznanja: nagrado Prešernovega sklada za leto 1967, nagrado UNESCA za kulturni plakat na varšavskem bienalu leta 1968, zlato medaljo in druga priznanja na BlO 3, BIO 4 itd., vrsto nagrad na plakatnih natečajih in več priznanj za knjižne opreme. Ves čas je – več mandatov kot predsednik ali član strokovnih svetov DLOS, DOS, DAL – doma in v svetu zavzeto strokovno deloval v društvih z grafičnega in arhitekturnega področja. Potem ko je bil leta 1963 izbran za podpredsednika zveze SLUPUJ (Jugoslovanske zveze oblikovalcev), je leta 1966 na Bledu organiziral Drugi mednarodni kongres Mednarodne organizacije združenj grafičnih oblikovalcev (ICOGRADA) in bil v letih od 1966 do 1968 tudi njen podpredsednik. Med letoma 1970 in 1974 je bil tudi član vsakoletnih mednarodnih žirij evropske nagrade za embalažo (Eurostar) in svetovne dvoletne nagrade za embalažo (Wordstar) ter sodeloval v žirijah varšavskega bienala plakatov in bienala grafike v Brnu. V letih 1978 in 1984 je bil jugoslovanski predstavnik v Mednarodnem združenju arhitektov (UIA). Po zgledni realizaciji motela v Grosupljem (1970), ki žal ni ušel poznejšemu iznakaženju, se je začel po letu 1973 v glavnem posvečati urbanizmu in arhitekturi ter postavil vrsto stanovanjskih, šolskih, poslovnih in upravnih stavb, od katerih izstopa stanovanjska soseska ob Dunajski cesti s stolpnico Mercatorja. Zanje je prejel tudi dve republiški Borbini nagradi. Potem ko je v letih 1960 in 1961 kot eden od asistentov prof. Ravnikarja sodeloval v njegovem reformnem študijskem programu (smer B), je vsa osemdeseta leta izredno poučeval na Fakulteti za arhitekturo, od leta 1984 do leta 2010 pa je kot redni profesor na ALU, smer oblikovanje, katere pobudnik je bil, predaval o integralnih pristopih k oblikovanju okolja. Ob upoštevanju vsega navedenega je za vse stroke, ki se združujejo v Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije, in slovensko družbo nasploh najdragocenejša Košakova neizprosna in kot britev ostra kritična misel, ki temelji na njegovem vsestranskem enciklopedičnem znanju in še zmeraj novem, vendar tudi nepoznano starem in enako živem zanimanju, kot smo ga poznali v njegovih mladih letih. Ta se praviloma izlije na papir kot samosvoje, zapleteno, pogosto tudi tradicionalno izobraženemu bralcu komaj dostopno besedilo, ki pa ne prizanaša nikomur, ne glede na njegov strokovni ugled, politični vpliv ali ekonomsko moč. Kot član strokovnega sveta ZAPS je doslej že začel razprave o nekaterih najbolj kritičnih problemih in upamo, da bo s takšno vnemo deloval še naprej.

PLATINASTI SVINČNIK 2012
Mag. Janez Lajovic

Janez Lajovic je že kmalu po diplomi v začetku 60. let prejšnjega stoletja vzbudil pozornost s projektom hotela Prisank v Kranjski Gori, ki je bil s položno oblikovano streho v teh krajih v Sloveniji vsekakor novost. Temu je sledil še projekt trgovskega centra v neposredni bližini, ki oblikuje značilni, kakovostni ambient osrednjega dela tega turističnega kraja. Projektiral je več šol v Ljubljani, Skopju in Novem Beogradu. V ožjem središču Ljubljane je opazna njegova preureditev in dozidava Mestnega gledališča v Ljubljani (1973). V okviru tega kompleksa je pozneje prenovil stopnišče, ki kakovostno soustvarja urbani prostor Čopove ulice. Izvedel je nagrajeni natečajni projekt za ureditev ploščadi Borisa Kraigherja in objekte v tem sklopu, za katere je značilno, da omogočajo kakovostne poglede proti Ljubljanskem gradu. Janez Lajovic je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada (1965), republiško nagrado Borbe in zvezno nagrado Borbe (1974) ter Župančičevo nagrado (1974). Od ustanovitve arhitekturnega biroja AB leta 1964, ki ga je vodil, je sodelovalo in izkušnje pridobivalo precej mlajših kolegov, med katerimi so tudi nekateri danes uveljavljeni slovenski arhitekti. Lajovic se je s svojim poznavanjem celostne problematike arhitekturne prakse v Sloveniji v preteklih družbenih razmerah že takoj po letu 1990 aktivno vključil v spreminjanje razmer in zakonodaje za uveljavljanje večje vloge arhitekturne stroke. S tem je pomembno prispeval k postopnemu prilaganju razmer evropskim normam na področju arhitekturnega ustvarjanja, večjim možnostim za delovanje arhitektov in ustanovitvi ZAPS, za kar je postal tudi častni član te zbornice. S svojim celotnim delovanjem je tako pomembno prispeval k razvoju arhitekturne stroke na Slovenskem.

PLATINASTI SVINČNIK 2012
Ofis

Foto: Tomaž Gregorič

Biro OFIS arhitekti sta leta 1997 ustanovila Rok Oman (1970) in Špela Videčnik (1971), po zmagi na natečajih za stanovanjski blok v Kosezah, stadion Ljudski vrt v Mariboru in Mestni muzej v Ljubljani. Biro Ofis arhitekti v svojih projektih izkazuje inovativno moč tako pri iskanju arhitekturnih in oblikovalskih rešitev kot pri vzpostavitvi novega mestnega konteksta. Od vsega začetka je delovanje biroja izrazito mednarodno naravnano tako v smislu sodelovanja na mednarodnih natečajih kot v smislu predavanj, predstavitev in izdaj publikacij v tujini. Najopaznejši odtis biroja Ofis v tujini pa je gradnja študentskega doma v Parizu, ki je ena redkih izvedb kakšnega slovenskega biroja zunaj naših meja. Biro je izvedel raznovrstne objekte, od stanovanjskih, športnih do verskih, in v merilih od poslovitvene vežice v Krašnji do 650 stanovanj na Poljanskem nabrežju v Ljubljani. Vsi izkazujejo dobršno mero izvirnosti, v katero pa je, kot je to morda najbolj izrazito pri stanovanjskih projektih (Stanovanja kozolec/Hayrack apartments, Alpska stanovanja/Alpine apartments idr.), opazno pa tudi pri projektu za študentski dom v Parizu, na domiseln način vključena domača arhitekturna tradicija. Biro ima sedeže v Ljubljani, Parizu in Moskvi. V tujini so zmagali na več mednarodnih natečajih: za Europan v Gradcu (2001), poslovni kompleks Venezia-Marghera v Benetkah (2008) in za študentski dom v Parizu z 200 stanovanji, katerega izvedba se končuje v tem letu. Za svoje delo, ki je bilo večkrat razstavljeno v tujini ter objavljeno v tujih strokovnih revijah in časopisih, so prejeli tudi več mednarodnih nagrad, med drugim so bili tudi večkrat nominirani za prestižno mednarodno nagrado Mies van der Rohe. Žirija jim zato podeljuje posebno priznanje za uveljavljanje slovenske arhitekture v tujini.

ZELENI SVINČNIK 2012
Poslovna stavba Ekoprodukt, avtorji:  Milan Rađenović, Peter Pavšič in Matjaž Križman (Arhi3K d.o.o.)
Naročnik: Ekoprodukt d.o.o.


Foto: Peter Irman

Industrijsko-poslovne stavbe zagotovo niso tipični objekti, ki bi jih v Sloveniji večina že uvrščala med zelene stavbe. Trajnostno načrtovanje in pristop k izvedbi stavbe sta namreč kompleksna procesa upoštevanja ekoloških, ekonomskih, družbenoekonomskih, tehnoloških in procesnih kakovosti. Poslovni objekt podjetja Ekoprodukt, d. o. o., v svoji arhitekturni pojavnosti jasno izkazuje dejavnost podjetja in njegovo zavezanost naravnim in ekološkim lastnostim. Čista arhitektura, značilna za industrijsko-poslovne stavbe, dosledno kaže na izjemne ekološke možnosti tovrstnih objektov ob skrbni izbiri konstrukcijskih elementov. Temeljna lesena konstrukcija iz masivnih lesenih križno lepljenih plošč v kombinaciji z jeklenimi elementi in fasado kreativno ponazarja drevesna debla in tako izraža vir surovin, ki jih podjetje trži. Rešitev za to stavbo je v primerjavi z običajnimi rešitvami za industrijsko poslovne objekte pri nas velik napredek v smislu zmanjšanega negativnega okoljskega odtisa. Toplotna izolacija iz ekoloških materialov, strešna folija iz reciklirane gume in majhna poraba energije podkrepijo izpolnjevanje ekoloških in ekonomskih meril, značilnih za trajnostne stavbe.


ZLATI SVINČNIK 2012
Stanovanjska hiša Suha, Suha na Gorenjskem, avtorja: Peter Gabrijelčič in Boštjan Gabrijelčič (Arhitektura d.o.o.)
Naročnik: zasebni investitor


Foto: Marko Zoranovič

Hiša Suha je povsem »običajna« hiša. Je del sklopa več tradicionalnih zgradb, ki so bile do nedavnega kmetijsko-gospodarski objekti. Danes je to stanovanjski objekt za ljudi s sodobnimi obveznostmi in načinom življenja. Ta arhitekturna tradicija se kaže v volumnih, dvostrešnih krovih in ostankih nespremenjenih detajlov na sosednjih zgradbah, v odnosih s sosednjimi hišami … Očitno je, da so arhitekti dobro premislili, preden so ustvarili takšen nadomestni objekt. Volumen njihovega novega objekta si prizadeva nadomestiti staro zgradbo, in sicer tako glede lokacije kot ustrezne velikosti, sočasno pa ustvariti novo vrednost, ki bo v vseh svojih značilnostih podobna sodobnemu razumevanju oblike in funkcije takšne hiše. Novi objekt na novo ustvarja mikro javno enoto, hkrati pa uspešno oblikuje svoj intimni svet. Hiša Suha je sodobna, »prečiščena« različica tradicionalne zgradbe in ohranja dovolj spoštljive distance do obstoječih razmer. Obseg samodiscipline pri tem načinu oblikovanja je resnično hvalevreden. Želja po ustvarjanju značilnega avtorskega dela in hkrati izkazovanje spoštovanja do obstoječih objektov je danes dejanje, vredno nagrade. V časih, ko v medijih (zlasti na svetovnem spletu!) prevladujejo ekspresivni projekti, nas ta hiša včasih za trenutek spomni, da še vedno obstaja »običajna« arhitektura z »običajnimi« in preprostimi tlorisi, prerezi, detajli, pri čemer vlada prijetno vzdušje, primerno za »običajne« ljudi z vsakdanjimi potrebami po delu, življenju, udobju, druženju, intimi …

ZLATI SVINČNIK 2012
Večnamenski objekt Rinka v Solčavi, avtorji: Andreja Podlipnik, Uroš Lobnik (AU arhitekti d.o.o.) in Janko Rožič
Naročnik: Občina Solčava


Foto: Uroš Lobnik

Večnamenski objekt »Rinka« v Solčavi je uspešen primer umestitve, izgradnje in prenove relativno velikega javnega objekta različnih vsebin, v majhnem, a turistično pomembnem naselju. Njegova subtilno posebna arhitektura se z asimetrično oblikovano fasado in oblikovanjem fasadnega plašča dobro prilagaja merilu in značilnostim prostora ter hkrati izraža vrednote in usmeritve za trajnostni razvoj in lokalno povezanost. Stavba je po eni strani skorajda nevidno nadaljevanje obstoječega značilnega stavbnega niza ob cesti, na drugi pa poudarjeno oblikovana kot osrednji vogalni objekt prostora, na katerega se odpirajo tudi kvalitetni pogledi z ulic naselja. Posebno oblikovana lesena vogalna fasada na kateri je s kamnitim okvirjem poudarjen le vhod, predstavlja kvalitetno rešitev v več pomenih: objektu daje osrednji, poudarjen in prepoznaven značaj, jasno izraža vrednote, ki jih promovira »Center za trajnostni razvoj solčavskega« in hkrati iz notranjosti stavbe odpira izjemne vedute na okoliški prostor. Stranska fasada skoraj neopazno nadaljuje grajeno potezo ob cesti in na sodobni čas spomni le s premišljeno oblikovanimi detajli okenskih okvirov. Dodatno kvaliteto predstavlja tudi oblikovanje notranje opreme, ki subtilno povezuje tradicijo in lokalno mojstrstvo s sodobnim oblikovanjem.

ZLATI SVINČNIK 2012
Notranja oprema trgovine z modnimi dodatki in nakitom Lara Bohinc v Londonu, avtorja: Mika Cimolini in Igor Kebel (Elastik)
Naročnik: Lara Bohinc International


Foto: Bogdan Zupan

Trgovina z nakitom na ulici Sloane street v Londonu je primer notranje arhitekture, ki opravlja svojo nalogo učinkovito, obenem pa nam pripoveduje večplastno zgodbo. Na ravni drobnega merila arhitekti uporabijo modularni, topološko oblikovan element, ki integrira konstruktivne in osvetljevalne funkcije razstavnih polic v poenoteno materialno pojavnost temne površine, ki kljub svoji specifični obliki ostaja v ozadju in v ospredju ustvarja brezsenčno kuliso za svetleče se, ekskluzivno oblikovane izdelke nakita. Multiplikacija elementov ustvari večfunkcijsko ozadje, ki je s svojimi ukrivljenimi površinami za poglobljenega opazovalca lahko povsem naravna asociacija ženskega telesa, ki je nepogrešljiv sestavni del lepote vsakega nakita ali modnega dodatka. Konsistentni oblikovni pristop je zvest vsem elementom butika in tako ustvarja izčiščeno in stabilno podobo celote, ki tudi z današnjo »začetno« časovno distanco ohranja svežino. Preprosta, črno-zlata barvna kombinacija je najprej logičen kontrast v dialogu svetlečih se miniatur nakita z ozadjem, vendar je ta kombinacija v širšem pomenu tudi jasna navezava na kontekst podobe londonskih tradicionalnih lokalov. Fasade in notranjosti iz črnih lesenih oblog, zlatih napisov in medeninastih pip, iz katerih teče svetlo rumeno pivo, najdemo skoraj na vsakem vogalu. Ne nazadnje pa ta barvna kombinacija seže prav do vrha britanske družbene lestvice s črno ograjo z zlato obarvanimi špicami, ki stoji v svoji najbolj reprezentančni podobi pred Buckinghamsko palačo. Ta kontekst vpenja trgovino z nakitom v vizualno podobo širšega urbanega in kulturnega prostora Londona in ji dodaja arhitekturno vrednost in pomen.