Spletna stran ZAPS uporablja piškotke, s katerimi si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Poleg internih piškotkov, ki so nujno potrebni za delovanje strani, uporabljamo analitične piškotke servisa Google Analytics. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. V redu | Več o tem
SLO|ENG
išči
piši

dogodki

 

Nagrade ZAPS 2018

Častni član ZAPS

Zmago Novak

Priznanje častni član zbornica podeljuje posameznikom, ki so s svojim delom prispevali k razvoju in uveljavitvi stroke. Podeli ga upravni odbor ZAPS za organizacijski in strokovni prispevek k razvoju in uveljavitvi ZAPS in stroke.

Zmago ni arhitekt, krajinski arhitekt ali prostorski načrtovalec. Je prvi častni član zbornice, ki po svoji izobrazbi – študiral je lesarstvo – nikakor ne bi mogel biti tudi njen redni član. Pa vendar je v preteklih dveh desetletjih s svojimi prispevki bistveno zaznamoval arhitekturno prizorišče v Sloveniji.
V svet arhitekture je vstopil preko sveta medijev: leta 1999 je ustanovil revijo, svojo drugo, imenovano preprosto Hiše. V nasprotju s tujimi revijami podobnega imena revija Hiše ni bila namenjena zgolj laičnim uporabnikom arhitekture, ampak tudi arhitektom in celo arhitekturnim teoretikom. Revija je podirala meje med njimi – naročniki, uporabniki in ustvarjalci arhitekture so si na njenih straneh izmenjavali medsebojno kritiko, se spoznavali in iskali konsenz o tem, kot se v naslovu sprašuje ena izmed Zmagovih prireditev, kaj je dobra hiša.

Tej premisi so v vse večjem zamahu sledili tudi njegovi drugi projekti, vodeni pod blagovno znamko Zavoda Big. Reviji se je kmalu pridružila vsakoletna prireditev Mesec oblikovanja, potem festival Big arhitektura, pa prireditve Hiše sveta, Hiše 180, Gospodarsko-arhitekturni forum, Sejem Interier, Sejem Oblikovanje, oblikovalske in arhitekturne nagrade, v zadnjih letih pa tudi odpiranje navzven, v kreativno regijo 18 držav jugozahodne Evrope, ki jih z arhitekturnimi konferencami, razstavami in nagradami združuje prav v Sloveniji.

Njegove revije, razstave, konference in drugi dogodki so postali prostori arhitekturnih srečevanj in razprav, prostori povezovanj arhitekture z drugimi kreativnimi industrijami, gospodarstvom in javnostjo. So tudi inkubator novih praks in odskočna deska za neuveljavljene ustvarjalce. Krono vsega predstavlja ustanovitev Mesta oblikovanja v nekdanji tiskarni Mladinske knjige arhitekta Savina Severja, ena inventivnejših po-uporab opuščenih prostorov pri nas, mesto v hiši, prostorska intervencija s kartonom, pop-up city.

ZAPS Zmagu Novaku zaradi velikega pomena njegovih prizadevanj za slovensko arhitekturo in arhitekte v letu 2018 podeljuje častno članstvo v zbornici.
 


na vrh

Platinasti svinčnik

Platinasti svinčnik se podeli članu ZAPS za avtorjev obsežni opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja. Priznanje je podelila Platinasta komisija. Sestavljali so jo Grega Košak, dr. Mojca Golobič, dr. Kaliopa Dimitrovska Andrews (predsednica) in Barbara Pungerčar (skrbnica).

prof. Maruša Zorec

Maruša Zorec je ena najvidnejših delujočih slovenskih arhitektk. Diplomirala je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani leta 1989. Samostojno pot je začela po sedmih letih kaljenja v biroju arhitekta Vojteha Ravnikarja, kar je na njenem delu pustilo tvorno sled. Sčasoma je oblikovala izjemno ekipo sodelavcev in leta 2005 ustanovila svojo arhitekturno pisano Arrea. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani je zaposlena od leta 1993. Je izredna profesorica, predstojnica katedre za projektiranje, kjer poleg predmetov Arhitekturno oblikovanje 1 ter Prenova in konservatorstvo vodi svoj seminar za projektiranje. V letu 2001 je izdala publikacijo Oton Jugovec – arhitekt in pripravila obsežno razstavo arhitektovega dela v Cankarjevem domu.

Prenove se je lotila že s svojim prvim samostojnim projektom, prenovo kompleksa vile Ventrelli v Seči (1996–1998), ki jo je zasnovala skupaj z vrstnikoma, arhitektom Robertom Potokarjem in krajinsko arhitektko Ano Kučan. Že »prva hiša« ji je s priznanjem piranesi prinesla prepoznavnost v slovenskem in tudi širšem prostoru Srednje Evrope, povezanem s Piranskimi dnevi arhitekture. Leto zatem je za Frančiškanski samostan Ljubljana Center zasnovala kapelo (1999), dostopno neposredno s Prešernovega trga. Po obsegu miniaturen projekt je odpiral vrata v transcedentno – dobesedno, saj je v podporni zid pozorno vdelani vhod slehernika nevsiljivo vabil k vstopu, in v prenesenem pomenu, s svetlobo in tišino, ujeto med materialnost in skulpturalnost arhitekturne intervencije. Prav zaradi arhitekturne izkušnje je za mesto in samostan škoda, da kapela ni več vsem dostopna.

Odtlej se v svojih realizacijah večinoma posveča prenovi prostorov in stavb kulturne dediščine ter intervencijam v historične ambiente, od gradu na Ravnah na Koroškem (2005) prek trga in izgradnje zunanjega oltarja na Brezjah (2008) do Vetrinjskega dvorca v Mariboru (2010) in grajske pristave v Ormožu (2011). Za realizacijo v Ormožu je s sodelavci prejela nagrado Prešernovega sklada, za druga dela pa več domačih in mednarodnih nagrad, med drugim Plečnikovo nagrado, nagrado in priznanja piranesi in več Plečnikovih medalj. Zadnji realizirani in tudi najodmevnejši deli sta prenovi Plečnikove hiše in Švicarije v Ljubljani (2013–2015), ki sta Maruši Zorec in ekipi prinesli vrsto nagrad in naročila v tujini. Nenazadnje je bila med redkimi arhitekti z vsega sveta povabljena, da v beneških Arzenalih, prostoru, nabitem z zgodovino in simbolnimi pomeni, pripravi svoj odziv na manifest letošnjega arhitekturnega bienala.

Kot pravi sama, je ena izmed nalog, s katerimi se ukvarja, posedanjiti preteklost. Po Umbertu Ecu, velikem italijanskem pisatelju in semiologu, kot posamezniki obstajamo le v okviru naše sposobnosti spominjanja. Če si prisvojimo Ecovo tezo, da »smo naš spomin«, je projekte Maruše Zorec in njenih sodelavcev v biroju Arrea težko klasificirati bodisi kot projekte obnove bodisi kot projekte konservacije. Mogoče je zanje primernejši izraz prestrukturiranje, kajti v projektih Plečnikove hiše, grajske pristave v Ormožu ali Vetrinjskega dvorca v Mariboru se spomin na staro arhitekturo reducira na ključna načela, na temeljne ideje, slike, materiale, prostore. Maruša Zorec z zgodovinske materije briše detajle zgodovinske akumulacije in obdrži samo tisto, kar je ključno za naš spomin na preteklost, kar nam prostorsko in materialno govori o starem subjektu, kar nam daje vizualno zadovoljstvo – vse to je vključeno v nov projekt, ki je usklajen z današnjimi tehničnimi in funkcionalnimi potrebami, današnjim estetskim kanonom, načinom približevanja in primerjanja z zgodovinsko arhitekturo. Skratka, govorimo o ponovnem strukturiranju zgodovine, ki dobiva svoj novi smisel le v stiku, sožitju z novo intervencijo, v procesu izbiranja in projektiranja.

Takšna metoda je tvegana in jo težko posplošujemo s projekta na projekt. Zelo je odvisna od kulture, senzibilnosti in – zakaj ne – od poguma tistega, ki jo izvaja. Kajti kot nas učijo zgodovinarji, največji problem vsakega humanista je prav izbor, in ne retorika etabliranih dejstev. Arhitektko Marušo Zorec gotovo odlikuje pogum. Pogum, da izbere, in pogum, da pove. Maruša Zorec z arhitekturo »prostor odpira«, kar je po Dušanu Pirjevcu prav tisto, zaradi česar je arhitektura umetnost. V času aktualnega družbenega trenutka, ki do arhitekture in oblikovanja prostora ne premore niti spoštovanja, kaj šele razumevanja, brez poguma in vztrajnosti tega kljub nedvomni umetniški moči ne bi zmogla.


na vrh

Zlati svinčnik za odlično izvedbo

V izbor za strokovne nagrade zlati svinčnik 2018 se je uvrstilo 53 projektov, ki so bili razvrščeni v različne programske skupine, od tega sedem stanovanjskih hiš, dve večstanovanjski stavbi, enajst poslovnih stavb, dvanajst javnih stavb, dvanajst projektov notranje opreme, šest ureditev urbanih prostorov in tri krajinske ureditve. Strokovna komisija v sestavi Maurizio Bradaschia, Rok Žnidaršič, Gašper Medvešek (arhitekti), Zaš Brezar (krajinski arhitekt) in Dunja Šutanovac (vodja skupine) je sprejela stališče, da projektov ne bo ocenjevala na podlagi delitve v funkcionalne skupine, temveč v skladu z enotnimi kriteriji, ki veljajo za vse prispele predloge.
Žirija je poslanstvo strokovne nagrade zlati svinčnik usmerila v nagrajevanje in spodbujanje kvalitetne arhitekturne in krajinskoarhitekturne prakse, ozaveščanje uporabnikov in investitorjev o pomenu grajenega prostora ter spodbujanje promocije arhitekturne in krajinskoarhitekturne stroke v očeh javnosti.
Kriteriji za vrednotenje projektov so bili kakovost, berljivost in inovativnost prostorskega koncepta, oblikovalska in izvajalska veščina izvedenih del, ekološki vidiki in izvirnost pristopov.
Ob omenjenih vidikih je bila žirija posebno pozorna na projekte, ki bi lahko s svojimi značilnostmi v naš kulturni prostor vnesli nove perspektive na področju približevanja stroke bodočim uporabnikom ter inovativne načine gradnje oziroma pristope v realizacijah.
Živimo v času, ko se strokovni svet oddaljuje od resničnih potreb in zahtev vsakodnevne realnosti ter ostaja ujet v »instagramovski perspektivi« lastne samozadostnosti. Zato je bila žirija dojemljiva za izpostavljanje projektov, ki na inovativen način ustvarjajo arhitekturno in uporabniško vrednost ter zmanjšujejo vrzel med stroko in uporabniki.
Metodološko je komisija na podlagi prispelega grafičnega gradiva najprej izvedla ožji izbor projektov. Izbrane objekte si je nato ogledala v realnosti, preverila njihovo uporabniško izkušnjo delovanja ter določila tri prejemnike nagrade zlati svinčnik 2018 in prejemnika posebnega priznanja za projekt, ki si ga v realnosti ni bilo mogoče ogledati, vendar si po mnenju žirije zasluži posebno pozornost.
 

Poslovna stavba Tem Čatež

Blaž Budja, Rok Jereb, Nina Majoranc, dr. Dušan Stupar

Objekt poslovne stavbe Tem Čatež se kljub svoji velikosti razmeroma nevsiljivo umešča na rob tipične dolenjske gručaste vasi na vzpetini. Opredeljuje ga jasen in berljiv ter dosledno izveden koncept. Zasnovan je kot razširitev obstoječe poslovno-proizvodne stavbe. Celota v obliki črke l uokvirja novi vstopni prostor kot spomin na nekdanjo vaško pot, ki je nekoč prečkala območje. Od tod in iz javnih prostorov notranjosti se odpirajo značilni pogledi na prostorsko dominanto, znamenito romarsko cerkev na sosednji vzpetini. Podoba sledi vsebini notranjosti (proizvodnja in promocija električnih stikal). V duhu kraja in uporabnikov je za objekt značilna visoka raven zavedanja naročnikov, ki v arhitekturnem oblikovanju vidijo perspektivo za dvig lastne kakovosti in ustvarjalnosti. Projekt je prikaz kvalitetno izvedenega dela, ki je v simbiozi naročnikov in arhitektov ustvarilo prostorsko zasnovo izredne arhitekturne vrednosti in sočasno omogočilo zadovoljstvo bodočih uporabnikov.

Družinska hiša Celovška

Aleš Vrhovec, Vanja Gregorc Vrhovec

Družinska hiša Celovška se nahaja na parceli, za katero je značilen ozek tlorisni gabarit. Postavljena je pravokotno na primarno mestno vpadnico brez izrazitih prostorskih kvalitet, a z značajem, ki simbolizira običajno slovensko predmestno kulturno tkivo.
Hiša tipološko in inovativno rešuje izziv ozke parcele ter ta dejavnik upošteva na inovativen način. Ustvari kvalitetne bivanjske površine za dve poslovno-stanovanjski enoti. Duhovita je uporaba fasadnih oblog, ki izrazito modernistični karakter objekta povezujejo z lokalnim značajem slovenskega grajenega prostora. Kljub programu malega merila neposredno ob pomembni mestni vpadnici je arhitektoma uspelo z izbiro tipologije in zasnove fasadnega ovoja ustvariti iluzijo večje stavbe, kot v resnici je, z doslednim oblikovanjem pa sta pripomogla k nekoliko bolj urbanemu značaju Celovške ceste.
Spodbudno je dejstvo, da sta bila arhitekta v tem primeru tudi soizvajalca in delno investitorja del med gradnjo, kar je v slovenskih arhitekturnih krogih redek način delovanja. Kvaliteta projekta in rezultat realizacije nedvomno pozivata k večjemu številu sorodnih modelov v našem grajenem prostoru.

Vrtec Pedenjped, Pedenjcarstvo v Kašlju

Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič

Vrtec Pedenjped kaže inovativen pristop v tipološkem in oblikovnem konceptu. Krožna tlorisna oblika objekta, ki v oblikovanju vrtcev pri nas ni pogosta, ustvari dva karakterja zunanjih prostorov. Notranji atrij je nosilec otrokom prijaznih igralnih in  izobraževalnih vsebin, ki humano vplivajo na otroški psihološki svet. Zunanji prostori na obodu objekta pa so oblikovani kot odprte zelene površine za igro, ki se spajajo z okolico.
Vrtec je primarno grajen iz lesa, kar mu daje dodatno vrednost v perspektivi trajnostne gradnje ter potrjuje potenciale, ki jih zagovorniki lesne industrije spodbujajo v slovenskem prostoru.
Posebno navdušuje kakovostno oblikovana notranjost. Vzgojno-izobraževalne težnje se inovativno izražajo v oblikovanju igral, učilnic, pohištva, grafične opreme itd.
Objekt bo zaradi njegove narave težko aplicirati v drugih prostorskih situacijah, hkrati pa ga bo zanimivo spremljati kot eksperiment in opazovati v njegovih prihodnjih fazah delovanja.


na vrh

Posebno priznanje

Villa Jenny

Monochrome arhitekti, Špela Hudnik, Peter Vezjak

Objektu Villa Jenny je komisija podelila posebno priznanje zaradi kulturne lepote umeščanja v naravno krajino, oblikovanja prostorskega koncepta in neposredne izpeljave detajla, ki raste iz zasnove.
Objekt se nahaja na Portugalskem in si ga žirija ni ogledala v živo.
Zaradi velikih razlik med kvaliteto objektov v realnosti in predstavitvijo objektov na plakatih (pri drugih ocenjevanih delih) je komisija sprejela stališče, da projektu ni mogoče podeliti nagrade zlati svinčnik na podlagi predstavitvenega plakata. Komisija je zato projekt predlagala za posebno priznanje.


na vrh

Za medije

 


na vrh
 
Častni član ZAPS

Platinasti svinčnik

Zlati svinčnik za odlično izvedbo

Posebno priznanje

Za medije